S soncem,
si umijem telo,
z luno si prečistim obliko

N

ISEM VEČ SAMO KAPLJA, POSTALA SEM OCEAN, GOVORIM JEZIK SRCA, KJER VSAK DEL MENE ODSEVA HVALEŽNOST.  - Rumi

Roke se odpirajo v neskončno vesolje.
V trenutku, ko se predam dihu življenja, začutim,
da sem eno z vsem, kar je.
Vse, kar potrebujem, je že tu —
na dosegu moje pozornosti,
v tihem šepetu notranje modrosti.

Modrost je bistrina srca,
zrcalo svetlobe, ki sije iz Izvira.
Sadovi mojih dejanj mi ne pripadajo —
nikoli mi niso in nikoli mi ne bodo.
Delujem, prežeta s svetlobo,
in to, kar ustvarjam, kar govorim,
je le odmev svetlobe v meni.

Vse, kar sem dosegla,
vse sledi, ki sem jih pustila v svetu —
to nisem jaz.
Sem dih, sem tok,
sem svetloba v korenu vsega.
Delujem, a rezultatov ne zadržujem.

Poklicana sem k ustvarjalnosti, k nežnosti,
k polnosti izraza,
ki se poraja iz ženskega bitja.
To je klic duše —
da se razcvetim v edinstvenem, neponovljivem izrazu sebe.

Stojim na izviru življenja.
Nad menoj sije Sonce,
v meni diha njegova svetloba.
Sledila sem žarkom vse do globine svojega srca —
in nazaj,
v ta trenutek, kjer vse postane eno.

Resnica je preprosta in sveta:
narava človeka in narava Vesolja
sta eno in isto.

Zaprem oči
in v tišini svojih misli
nežno objamem Svet.