Vsega je dovolj na svetu za Vse. Dopuščam, da obilje in svetloba tečeta skozme, ko bosa stopam po topli in dihajoči Zemlji.
Ne štejem gube, pijem modrost, ki sem jo skozi viharje življenja nabirala v skledi svoje duše. Modrost, ki kot pradavnina spi v mojem naročju, me nežno prebuja v sedanji čas premikov. Morbidnost, starodavna znanja, mistika in neskončno vesolje me že od mladosti navdihujejo.
Sama sem v miru s seboj in ne čutim, da moram biti ali narediti karkoli, da bom ustrezala drugim.
Celovitost, spontanost, odprtost, sočutje poskušam vsak dan graditi v sebi. Nabiram in sadim cvetoče rože modrosti in jih skrbno negujem že vrsto let. Te rožice modrosti sedaj delim s teboj.
Četudi se včasih počutim izgubljeno, vem, da obstaja del mene, ki se nikoli ne izgubi. In tam počivam ves čas. Tudi če se včasih počutim ranjeno, del mene nikoli ne boli in tam ves čas počivam v objemu matere Zemlje.
Namaste